Padam v vedno nove objeme
in se lovim na konicah prstov,
da bi me božali sekundo dlje
kot po navadi. Vsa sem zloščena
in postajam vedno bolj spozka,
tako da naslednjič padem hitreje
in hitreje med nove roke, ki me
previdno pestujejo, nato pa
odvržejo čez rame v daljavo
polno previsoke trave, kjer čakam
na novega, ki se bo spotaknil obme.
Morda nekoč pristanem na nebu.
urednica
Poslano:
10. 03. 2014 ob 19:47
Spremenjeno:
10. 03. 2014 ob 20:06
Odlično. Všeč mi je tvoja pesem in komentar (ko sem hotela označiti, da mi je komentar všeč, je v rubriki ostalo zapisano, da mi ni všeč, pa nisem hotela riskirati sa tem označevanjem). Ful mi je všeč zaključek. Potem, ko ženska pristane odvržena na tleh, vseeno je ptica ali vsaj na njo pomisli. Zelo izvirno, kot ideja in zelo lepo napisano.
lp
Ida Oz
urednica
Poslano:
10. 03. 2014 ob 20:31
Spremenjeno:
11. 03. 2014 ob 08:14
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!