Zjutraj napovedujejo vreme in veš, da zmanjkuje vode,
ker si si zvečer oprala lase.
Slišiš o poboju šolarjev v Franciji in te stisne,
kaj če nekdo pride sem in ti umori že skoraj odrasle otroke?
Oprezaš za vogali hiše. Prisluškuješ.
Med vožnjo v službo govorijo o zarotah.
Vidiš, kako jih kujejo, na ulici, v gručah, v parih, posamično.
Ves svet se je zarotil proti tebi.
Izpuliti ti hočejo denar in zmerjajo te, da potrošiš preveč,
ker delaš v javni upravi.
Policaj na križišču ves čas gleda samo tebe,
komaj prestaviš v prvo, da zaviješ v ulico,
kjer je znova nekdo parkiral na tvoje mesto.
Avto naposled pustiš pred nakupovalnim središčem in
z mestnim avtobusom s polurno zamudo vstopiš na oddelek.
Izčrpana se sesedeš za pisalno mizo.
Dopisi, ki nimajo štemplja, se pojavijo pred teboj
kot opomin, grožnja.
Sodelavec te povabi na kavo, očitaš mu zavajanje
(poknjižiti moraš še včerajšnje papirje).
Ko ti šef ob odhodu z dela pridrži vrata,
se obrneš in greš v pisarno še za eno uro
(nekaj pomenljivega je bilo v njegovem pogledu,
pomisliš: ne trudim se dovolj).
Pod večer prideš domov in si na čelo polagaš obkladke.
Otroci te ne razumejo. Od njih veje kljubovanje, zmerjanje, upor. Bojiš se njihove mladostne nadutosti, enozložnih lajajočih odgovorov in nenehnih potreb.
Hočejo denar za kino, za učbenike, za predstavo, za ure vožnje, za jopič, za nove čevlje, za izlet.
Zvečer se zgrudiš v posteljo
in podoživljaš trenutke dneva,
ki se nizajo kot zdravemarije rožnega venca.
V snu blodiš po brezkončnem hodniku temačne galerije
s križem na vsaki sliki. Obrazi trpečega, pokapljani s krvjo, oči obrnjene k nebu, usta ukrivljena in suha.
Čakaš, da zaječi zemlja globoko pod teboj.
Takrat se pričnejo pretakati tekočine mesta in nevidni ljudje te pomirjajo z vsakdanjo rutino.
Veš: zbudila si se v novo jutro.
In začenja se vse od začetka.

Ana Porenta