Ko gusar umre, duh na ladji ostane,
z očesom mežika in liže si rane,
še najbolj podoben nekakšnem bavbavu,
lesen pod kolenom in s kljuko v rokavu.

Po škripčevju pleza, se z jamborom sablja,
podganam pod krovom se nudi za rablja,
ko morje buči in vihar ne pojenja,
duh mrtvega gusarja jadra napenja.

Povijejo truplo tesnó v jutovino,
rdeč biser zatlačijo v ustno votlino,
po slano navlaženi drči spustijo,
valovi ga žrejo, medtem ko šumijo.

ficra_zom