Šelestim.

Vonj kadila opominja name.

Le potok vije se okrog glasov

ki enako zapuščeni,

oddaljujejo korak.

Prhutajo misli,

ki sovražno zrejo vame ves moj čas.

Bila sem človek iskanja

v neukrotljivem svetu.

Njegov prostor temna slutnja,

čas stražar ob reki,

ki  je divje stekla mimo.

Vojna in malo miru.

Bila sem majhen človek.

Stvaren in obrabljen.

Preživeto truplo sredi sončeve poti.

Zato bom šelestela

vela mimo naveličanih ušes,

neko novo,

svežo rapsodijo.

Note še ne znajo

mimo mene.

Slišim jih, če šelestim.

Objem noči je pred zapahi

vrinjen v najlepši čas.

Mi šelesti med vrati.

Sandra Kocijančič