Za šipami sneg iz ljudi,
le zvezde neonskih luči,
prekrivajo kosti iz cest,
napeto kožo sanj prek mest.

In gledam te, kako zaspiš,
čez rob telesa v mrak zdrsiš.
Prek bokov ti bom zaigral,
z dotikom kakor na piščal.

Telo je zguban živ papir,
porisan z žilo melodij.
Pod kožo plašne jate not,
s poljubi vzletajo čez rob.

Razpoke jutra vklinijo,
se med obzorje in nebo.
Pod kožo sanj pa svet živi,
življenje teh prekratkih dni.

damiroo