Prišel si pome

s trobentico pod nosom.

Niti za hip nisem pomislila,

da bi se ozrla proti pragu,

ki me je kleščil.

Škornji so enakomerno grizli pot

in grabila sem rob

tvojih hlač,

ko sva gazila navkreber.

Dnevi so se izgubili

nekje na vrtu,

kjer so reke izpod pazduhe

zalivale seme v kamniti prsti.

Z usti sem se naučila

odpirati vrata,

ker je telo, zaradi pomanjkanja,

drevenelo.

Iz lopate,

ki sem jo nosila

na hrbtu,

je pognala nova hrbtenica.

Medtem, ko so krave

dojile lačne otroke,

sem pod kozolci

rojevala stoje.

Premalo prstov so mi dali,

da bi jih preštela.

Premalo obrazov,

da bi jih osrečila.

Ruto sem si poveznila na glavo,

da ne bi jedel mojih las.

Spominjali so na mastno juho,

ki si jo tako rad, še vročo, srebal.

Med rjuhe sem lovila

veter in svežino,

prekrivala bule,

ki so iz ranjene sredice,

iz dneva v dan, vse bolj cvetele.

Dihala sem le še

predale nočnih omaric

in se luščila.

Ne nazadnje

sem se pogoltnila.

Takrat sem se

ozrla preko ramena

in ujela nasmeh.

Zase.

Martina Pavlin-Essentia