Pesjan razjarjen z dlako naježeno,
renčèč mesnati gobec si obliže,
z ušesi ostrimi nemirno striže,
s čekanov izkašljuje sluz rumeno.
Usločen v hrbtu, divjega pogleda,
vse šape s kremplji jezno v tla upira,
od jutra besno laja do večera,
napenja trup mrcina mesojeda.
Zberó se lovci, konjederci, kmetje,
usujejo se kot sršeni v duplo,
kaj buldog straži, kaj je skril v zavetje.
A množično občinstvo je osuplo,
v kosti jim srh nažene razodetje,
njegov lastnik le še trohneče truplo.
urednica
Poslano:
02. 03. 2014 ob 23:16
Spremenjeno:
03. 03. 2014 ob 07:10
Zelo impresiven, temen sonet z baladnim zaključkom. In seveda popolno izdelan, čestitke!
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ficra_zom
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!