Kako je zdaj, ne vžiga več oči
veselje, smeh ti ne kipi iz ust;
o, bajka, si poreče kdo – tak hrust
pa pade v cvetu let in ti zaspi;
ja, ti si proč, brez križev in skrbi,
brez solz, gorja, brez muk in slabih gust –
madona, stari, to ti je dopust –
le kak kozarček z družbo ti fali...
no glej, prav vsak se enkrat zvrne v grob,
mi, drugi tvoji bomo nate pili,
na zadnjo pot te bo pospremil pop,
na tvoj rovaš si vampe napolnili –
obrneš kakor češ – zdaj si mrlič,
a rekli bomo: bil je naš – ta tič.

Mrož