Pred hišo na travi je obsedela,
ko zveneti v mislih je slišala glas.
zaprla oči je in ohromela,
srce ji objel je novembrski mraz.

Obraz pokrile so bele dlani,
ga skrile pred črno resnico.
Oblile so solze sinje oči,
izprale škrlatno meglico.

Nazaj več ne bo ga, le glas bo ostal.
Ona odejo bo mehko objela.
In legla na pod, ko jo mrak bo obdal,
v solzah obupana sama bedela.

Izgubila je sanje in rožno mladost,
le žalostne pesmi prepeva.
Ne ve kaj sreča je, ne ve za radost,
vzel ji je vse, za kar je živela.

Parisette