Sušim se.
Lezem vase
kot zemlja v črve.
Skorja zeva sledenje
in obračanje sinov.
Vtrti stebri
označujejo globino.
Povrnem se
v ozadje,
izrodim kot naslov.
Skozi tuje verze
obtolčena
požiram drevorede.
Obzidja.
Skrčeni mostovi
mahajo,
ko z ovitkom iz lubja,
s čelom na nogah,
vedno znova
pritečem vase.
Poslano:
28. 02. 2014 ob 22:10
Spremenjeno:
28. 02. 2014 ob 22:53
:-)
<!--[if gte mso 9]><xml>Nekaj popravkov, dodana ločila in velika začetnica.
Poslano:
02. 03. 2014 ob 23:18
Spremenjeno:
02. 03. 2014 ob 23:20
Kaj vse mora preteči pesem, se spotikati, iskati opore, se izluščiti iz lubja itd ... tako nekako jaz dojemam tvojo pesem.
Ostani mlada!
Lp A
Poslano:
02. 03. 2014 ob 23:34
Spremenjeno:
02. 03. 2014 ob 23:53
Andrejka, dobro jo dojemaš, ... kot jo dobro dojemajo tisti, ki vidijo v njej proces staranja človeka, ki kljub takim ali drugačnim verzom vedno izzveni v pozitivno, mlajšo dopolnitev ... morda pa kdo pomisli tudi na zakonitosti narave ali rojevanje, vračanje k začetkom ... Življenje je ena sama pesem. Razmišljam o novem naslovu.
Na zdravje! :-)
Lp,
Vesna.
Poslano:
01. 04. 2014 ob 19:40
Spremenjeno:
02. 04. 2014 ob 12:58
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!