
Sušim se.
Lezem vase
kot zemlja v črve.
Skorja zeva sledenje
in obračanje sinov.
Vtrti stebri
označujejo globino.
Povrnem se
v ozadje,
izrodim kot naslov.
Skozi tuje verze
obtolčena
požiram drevorede.
Obzidja.
Skrčeni mostovi
mahajo,
ko z ovitkom iz lubja,
s čelom na nogah,
vedno znova
pritečem vase.
:-)
<!--[if gte mso 9]><xml>Nekaj popravkov, dodana ločila in velika začetnica.
Kaj vse mora preteči pesem, se spotikati, iskati opore, se izluščiti iz lubja itd ... tako nekako jaz dojemam tvojo pesem.
Ostani mlada!
Lp A
Andrejka, dobro jo dojemaš, ... kot jo dobro dojemajo tisti, ki vidijo v njej proces staranja človeka, ki kljub takim ali drugačnim verzom vedno izzveni v pozitivno, mlajšo dopolnitev ... morda pa kdo pomisli tudi na zakonitosti narave ali rojevanje, vračanje k začetkom ... Življenje je ena sama pesem. Razmišljam o novem naslovu.
Na zdravje! :-)
Lp,
Vesna.
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: Vesna Šare
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!