Ujeti svet
Moj svet je iz utrinkov in besed.
Iz črnih ptic, ki sedajo na dlan
in potlej odletijo prek poljan,
za sabo puščajo nevidno sled.
Pa si želim neskončnosti ujet,
ki skoz oči zvedave vre na plan,
a mi za hip kot zrno uide stran.
Ves svet je kakor v beli led uklet.
In če pomislim, kam zre moj korak,
po sivih cestah, sam in tuj ljudem,
v molčanju praznem skoz umiti mrak,
spoznavam Svet, neviden tem očem.
A vendar vodi me pomladni zrak
na tisto pot, ki nam je skupna vsem.
Poslano:
26. 02. 2014 ob 23:10
Spremenjeno:
27. 02. 2014 ob 10:01
Pozdravljen,
lep, rahlo "menartovski" sonet, lepo teče, le nekaj pomislekov:
v molčanu praznem skoz umiti mrak, --- v molčanju?
spoznavam Svet neviden tem očem.
A vendar vodi me pomladni zrak
v tisto pot, ki skupna je vsem. -- tu manjkata dva zloga oz. bi morali prebrati: u tisto pot, ki skupna je usem - to pa se odsvetuje. Morda: na tisto pot, ki nam je skupna vsem?
Lp,
Kerstin
Poslano:
28. 02. 2014 ob 00:11
Spremenjeno:
01. 03. 2014 ob 16:11
Gladko tekoč sonet, ki spretno spregovori o ujetosti v "skupno pot" in o "odcepih", ki človeka vodijo stran, pa vendar ostaja v kolotečini.
(P. S. Popravila sem še vejice.)
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: log
- 26. 02. 2014 ob 22:49
- Prebrano 910 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 355.9
- Število ocen: 11