V hozani in božanski sna toplini

sem hodil, ko šel um mi prek življenja

v onstranstvo v ritmu pristnega lebdenja.

Na dolgi trati nisem bil edini,

nad mano sveti angeli v skupini

in zadaj množica s poti trpljenja,

katerim krivde cesta se le vzpenja,

pred mano pa zeleni grič v milini.

Krasi ga oljka, vinska trta, skala,

na njej pa mlada, zala še devica,

ki je v kristalni luči tam ležala,

edina mojega srca kraljica.

Ko je s poljubom nežno strast mi dala,

me kruta prebudila je resnica.

Zgubljen Poet