Ne zmorem več,

kaj več niti toliko,

kolikor je potrebno

za vsaki dan sproti

razpiram roki

kakor bi  cedila zlato

in v zlatem prahu

iščem tebe,

da me znova

postaviš na noge

vsako zgodnje jutro

me budi in priganja

v neki novi dan,

za katerega dobro vem,

da bom hodila

po mojih

včerajšnjih stopinjah

utrujena, ubita,

sestradana od tega,

da mi znova obrišeš

pot

mokrega čela

in  me postaviš

na svojo stran,

koder edino pašem.

IŽ-lev