Srce umira kakor cvet uveli,

ki poje verze zadnje pesmi svoje,

usiha kakor most razklan na dvoje,

ki ga čas vojne so krepkó načeli.

Ponos predaja se strašní kopeli,

obupa polno čaka smrtne boje,

ki kóse črne žile duše moje,

polné mi s krvavečimi se deli.

Čakáti smrti pisk razvéseljivo,

to smisel mládostnega ni življenja,

ki čaka dar dekleta zapeljivo!

Hitró bo mimo tega čas trpljenja,

prišla bo roka smrti te minljivo,

čakála to brhkó telo cvetenja!

GregorV