Vsi v meni vklesan nosite svoj obraz.

Samo zaradi vseh vas sem tukaj danes

in pijem kozarec vina.

Ne, jokal ne bom. Ujet kot iskri konj

v dolge uzde kočijaž jih zategujem in ni slučaj

vsaka bolečina in vsak grenak priokus.

Kdo bo odpustil zmagovalcu?

Kje naj skrijem razposajenost otroških oči?

Kdaj lahko spet poljubim, da ne bom

spet Judež Iškarjot?

Objem in strast živieti v ponovnem

cepetanju, migetanju rok in nog.

In nedokončana hoja po žerjavici.

vse skupaj kot prezgodnji izliv,

kot nenapovedano rojstvo in smrt,

kot ljubezen in strasten poljub na prsi,

na usta, na solze in smeh.

Vse vzamem kot popotnico,

kot izkrivljene slike, kot podobe

v cirkuških zrcalih.

Sam potem sedim za dolgo

prazno leseno mizo.Vino in kos kruha,

dvoje rok sklenjenih v molitev.

Kot k Bogu, kot poslednji pozdrav.

Samo kamenje, kosti in vetr.

Odmev ostane pozabljen.

Kje je tisti leseni kažipot,

da se ob njem zberejo

vsi, ki živijo v nas

 in se rojevajo v besedo?

pirantri