Ko zjutraj sonce se zbudi,

v mojih si mislih dekla ti.

Kot angel priletiš

in se precej časa zadržiš.

Zadržiš v moji glavi

nori in močno sanjavi,

skupaj vedno sva

kot golobčka dva.

Glas neznani pravi mi:

»Ona zate prava ni,

hitro ti prebudi se,

če užival rad bi še!«

Meni pa živeti ni,

čakam le na tiste dni,

ko bom tebi pesmi pel,

veseli veter bo zavel.

Zdaj dnevi prišli so na svet,

mračni, temni in otožni,

ponavljajoč se spet in spet.

Vetrič vesel obljube ni držal,

ko moral glasno bi zapeti,

mirno, tiho je zaspal.

GregorV