V rosnem jutru šepeta mi nekdo,
tiho in nežno, kakor v sanjah,
kot le v pesmi,

Pusti sanje mi ,
pusti tisoč želja, košček mojega sveta,
Ti in jaz, le kje je čas,
ko bila sva le midva,
ko sva v vetru sanjala
brez drobnih laži, da nekoč se srečava,
brez solza spomina...

Nekdo me kliče nocoj,
ko dan je tiho izgubil se v mrak,
v dalji nekje slišim korak,
tiho in plaho razprem svojo dlan,
v upanju, da Ti boš tam,
a Tebe ni, so le sledi in spomin
solza pa tiho po licu polzi...

Maja Kržišnik