OBISK

Potrkam, čakam, ključ zaškrta,

vrata se odpro.

Odsotno starec pogleda v nebo,

zmrazim se, ko vpraša:

kaj hočete?

Ponudim roko, zajecljam:

rada z vami pokramljam!

Stopim naj,

nakaže s kretnjo, brez besed.

Zakaj tako je žalosten, odsoten?

V kuhinji na mizi

uokvirjen ženski je portret

in sveča zraven dogoreva.

Odšla nedolgo je tega,

ne zmorem več,

zakaj pustila me je samega?

Boleče jok odmeva v tišino.

Stisnem roko mu drhtečo,

besede tolažbe

izzvenijo z dogorelo svečo.

A glej, kot da sedaj bi se ta plamen

nalahno le dotaknil duše,

za tren odvalil žalosti mu kamen.

Spregovori!

Ustnice počasi se premaknejo,

beseda da besedo,

oči pa jokajo.

Ust odprtih ga poslušam,

mi čas pomemben ni,

vem velika rana srce boleče mu teži

V slovo mu stisnem dlan

in si mislim:

obisk ni bil zaman.

Vas lahko obiščem še?

Kar pridi le,

a nasmeh na licih mu zamre.

marica49