Sivina packa rumenenje,

striže bele otočke

razpršene v bežeči sinjini,

svetel pogled se poveša za obzorje,

zgornja veka se nabira v temnenju,

spodnja so robovi gričev,

kjer drevesa obešajo veje kakor trepalnice

v večer, v vratarja noči,

budnega do jutra,

ko se obrnjeno oko umije z roso

vzdihov, ki ne najdejo zaključka

plešočih besed in ne sredice.

Pastir popelje dan čez pašnik,

včasih močvirje, morje vod, skozi katere pluje,

včasih puščavo razpršenega zlatega prahu,

pod nebom kamenčki črk, ki odsevajo svetlobo

ali pa samo polzijo v senco svoje teme,

kadar so besede preveč ploščate

in ni oblih, da bi se odbile kakor seme

od kroga, ki se je končal.

pi - irena p.