Razvlečeno drsijo koraki,
copati polzijo z nog
spotikajoč se ob ostanke dni,
vlečem se kot prevelika koža,
ni mi mar za minute
sušeče se na kazalcih ure
v vetru enoličnosti.
Ko je koža še tesno na meni
pokala od vznemirjenih sekund,
je življenje naivno tekmovalo s časom,
ure so se v letih nabrale
pod oči, na lica, vrat,
spolzle do gležnjev,
me potegnile k tlom,
od koder s ponošenim spominom
še enkrat pretečem
zbledelo progo,
vidim svežnje puščene ob stezi,
zrasle iz kapljic potu,
odtrganih želja, skritih molitev,
in nekaj mi zašepeta iz srkajočega brezčasja,
da nisem poraženka.
urednica
Poslano:
18. 02. 2014 ob 15:37
Spremenjeno:
19. 02. 2014 ob 23:38
Dobra pesem, zaključek pa prav zmagovalen!
predlagam dva majčkena popravka (eno je škrat, drugo rahla nedodelanost):
vlečem se kot prevelika koža,
ni mi mar za minute
sušeče se na kazalcih ure
v vetru enoličnosti.
in
Ko je bila koža še tesno na meni
in je pokala od vznemirjenih sekund,
je življenje naivno tekmovalo s časom,
ali
Ko je bila koža še tesno na meni
pokala od vznemirjenih sekund,
je življenje naivno tekmovalo s časom,
LP, lidija
Hvala, Lidja!
Pa gremo spet nov krog. :)
Pozdrav.
Zelo rada bi, da greš še en krog, saj sem prej spregledala izredno težko prebavljivo klišejsko frazo: Koščki srca. Tale odlična pesem si je res ne zasluži, najdeš kaj adekvatnega tem koščkom, da jih nadomesti?
Tudi res. Sem čutila, da bodo od nekje prišle prav te besede, ker sem jih že sama rodila v svojih mislih.
Grem po športne copate.
poteptala sem koščke srca, da ne drsi :)
lp
urednica
Poslano:
19. 02. 2014 ob 23:37
Spremenjeno:
20. 02. 2014 ob 09:43
Pesem o sprejemanju življenja, o odnosu do lastnega s časom spreminjajočega se bitja, tistega fizičnega in oega, ki fizično nujno spremlja, pesem o optimizmu, kar pa dojamemo šele čisto na koncu, v zadnjem verzu. Zelo posrečen in močan preobrat, ki nas pusti odprtih ust, vsakega zaradi njemu lastne asociacije ...
Čestitke!
Lp, lidija
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: pi - irena p.
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!