Skozi dvojno šipo
copota proti meni
velika vodna sfinga.
Stotine, tisoče svojih otrok
pošilja oblačno nebo
po hitri pošti na zemljo.
Sanjava sneg ...
Jaz in ti, moja obla mati,
objokana do kosti.
Tudi jaz sanjam, kaj vem kaj, sneg ali sonce. Vem samo to, da nočem več te vlage, ki mi cepa na glavo. :(
Lp, Lea
Poslano:
16. 02. 2014 ob 23:17
Spremenjeno:
17. 02. 2014 ob 14:39
Ja! Kako naliva! Sfinga - pošast in uganka ... Zemlja - mokra postojanka ... :(((
Lahko je samo dež, vode, poplave in želimo sneg, da se odpočijemo, mi in zemlja,
lahko pa je vsa žalost, ki jo nebo zliva na ta svet zaradi 'sveta' in si želimo tako mi kot mati, da se zablešči miren, čist in 'bel'?
Vse ostalo so prikrile dežne kaplje.
Lp :)
urednica
Poslano:
18. 02. 2014 ob 15:33
Spremenjeno:
19. 02. 2014 ob 11:43
Lep sklop miniatur, ki nam približa tesnobnost in nekakšno neizhodnost iz trenutnega stanja, pa naj je govora o tem konkretnem deževje, ki nas pere in tlači naše počutje; o vodi, ki nam sivino dni še temni, namesto, da bi nas razvedrila snežne belina, ali pa za stanje duše, ki ji dež pomeni samo simbol za vse, kar jo teži ... Odlični brahki, kot se od "izumiteljice" te pesniške oblike tudi pričakuje!
:)
lp, lidija
Poslano:
19. 02. 2014 ob 05:17
Spremenjeno:
19. 02. 2014 ob 13:43
Res je - sneg je lahko vse, kar si duša želi, pa čeprav mi po lanski sezoni prav nič ne diši. :) Belina so vse barve zaznavanja, sivina pa zgolj 50 odtenkov. :evil grin:
Hvala! Dajmo, odbrahkajmo to nesrečno žlobudro, to nesrečno močo, da ne poniknemo v njej kot Dihurji ...
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Aleksandra Kocmut - Kerstin
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!