Bravo, Mirko! Lirična slika što se iz njedara proteže u širna prostranstva ovog vremena; taman dovoljno pikantna, opora i gorka da dočara okus bola tamnog neba u sljepoočnicama... i sama se pitam hoće li četa anđela biti dovoljna da se iz smrznutog ružmarina istisne lijek za cvokot djece ili će duše klonuti kao ptice sa slomljenim krilima

Lp, breza

Veliko mi je zadovoljstvo pročitati ovakve komentare. Hvala velika, breza i

lp

V tvojih pesmih se mi velikokrat zazdi, da je svet noči in sanj tisti pravi svet, v katerega se znaš tako tenkočutno potopiti. Vsi sanjalci, ki živijo v šepetih, trepetavici, joku iz spomina, se umaknejo podobi matere, rumene od listja, svetlobe, ki pronica skozi noč in zadnji soji zvezd, ki osvetlijo minevajoča lica. Pesem, ki potegne v posebno melanholičnost, v kateri bralec ne trpi, le spoji se z njo in se ji pusti pestovati. Čestitke,

Ana

Hvala Ana! Čast mi je.

Srdačan pozdrav,

mirko