Iz vrta koji nije ni Lorkin,
a ni toliko zaljubljeno zelen,
skotrljala se sama,
negde podno Pirineja,
zazlatila jedno popodne
u zalasku,
ispričala nemušto, a milozvučno
malu priču o vinu,
(ne o sangriji)
dozvolila samo
dva-tri začuđena pogleda,
tek jedan prigušeni uzdah.
I sutra je više
nije bilo.
Poslano:
15. 02. 2014 ob 11:19
Spremenjeno:
15. 02. 2014 ob 18:41
Prelijepa pjesma što mi uz jutarnju kavicu otvara više pogleda ;-)), samo me Narandža u naslovu sputava da vidim kako "ona" zapravo raste posvuda, a sazrije tek u nama. Tako se meni čita. Kao Istina. Lijepa.
Pozdravljam te, dragi Milene!
urednica
Poslano:
15. 02. 2014 ob 16:40
Spremenjeno:
15. 02. 2014 ob 18:41
Tudi mene se je Narandža dotaknila, berem jo tudi kot simbol za vsako življenje - preseneti, ko se pojavi, pusti sled in pušča za seboj, izgine. Enako je s pesmijo (tudi z Lorcovo) in vsem, kar nam je blizu in ljubo. Čestitke, Milen,
lp, Ana
Poslano:
15. 02. 2014 ob 18:02
Spremenjeno:
15. 02. 2014 ob 18:41
Še ena krasna metafora v dokaz, kako nam drobni dogodki obogatijo dan. Čestitke, Milen.
Lp A
Hvala vam najlepše, devojke. Narandža i jeste metafora za zrelost... i za još ponešto.
Zahvaljujem i uredništvu na "podčrtanki".
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Milen Šelmić
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!