Tihe besede

mi izginjajo

izpod prstov,

nimajo glasu,

ne joka, ne veselja,

gredo na pot,

mimo mostov,

izpod katerih reke

odnašajo odpadle veje,

sledim edini poti,

ki ne vem kam pelje,

prepuščam se korakom,

da duša hodi brezciljno

z rokama potujem

in moja domišljija

postaja zmeraj večja

in zdi se,

kot da sem pred

velikimi belimi vrati

in zvonim,

čeprav te ni.

Še kar vztrajam

in ti morda že spiš

in ne veš, da sem tu.

Utrujena od domišljije

zapiram pogled,

spet mi ni uspelo.

IŽ-lev