Verjetno so nekje skale. Kot odmev

ljubim. In verjetno so nekje obstali vsi

tisti moji koraki. In vse tiste moje misli. Verjetno so nekje

vsi tisti moji poljubi in dež in Luna

 in vsak moj dotik. Ampak vedno vam ne morem ponuditi

samo sonca...

Kot tisočkrat ponavljajoča se zgodba. Ljubim

in vem, nekje počivajo mrtvoudni metulji.

Tam ni senc,

ni zavetja.

Samo dišave borovih gozdov, ujete v starih čebrih.

Pred hišami so kot psi čuvaji.

Kam potujemo?

Drevesa

ob cesti se vrnejo in gredo spat.

Kot potepuhi

in vse strani neba kleti svobode. Samice.

Verjetno so nekje skale. Kot odmev.

pirantri