V meni so stare misli. Jih izpisujem.

Kot slikarji novih poti. Jih rišem

v vse besede.

 V morje. Ujet v valovanju.

Tukaj v meni 

je speč vulkan. V gori samoten spi

spokojno starec, z otrokom vstopam

skozi kostanjev drevored preletavajo ptice,

gnezda polna žvrgolenja veselih pesmi,

so kot travnate bilke. V  vetru

so ujeti travniki in topoli.

Z brezami

 in tolmuni deročih rek sredi mojih svetov.

Kot morje.

Si v meni kot tisoč in tisoč mogočnih valov,

kot tisoč in tisoč čeri. Kot tisoč besed

in te pišem. V vse moje poljube

bom oblekel tvoje prsi. Kot morje

so v popoldanskem soncu. Kot spokojnost

staranja in spokojnost smrti. Kot morje

in samo kot tišina. In valovi so besede.

Živijo.

V  meni kot brodolomci vseh ladij sveta.

Kot Kolumbova ladjevja v neznanem svetu smo. Kamnite zgodbe.

v modrem ogrinjalu valov ujeti tulijo vetrovi in goltajo

sredi peščenih obal kot nepovabljeni berači skriti

med osamelimi skalami krik jurjevanja

in poletje in košnja in travnata polja rodijo

jesen z vonjem krompirja v toplih nočeh pečenega

in v dolgi zimi pojejo pesem o tebi otroci čakajoč

tvoj prvi poljub na lice zemlje in tvoj dan

in ljubezen

 in pomlad...

Slišiš ta klic pomlad ?

pirantri