Ugaja mi pesek v očeh,

zato si ga vsako jutro znova

nasujem na roženico,

da me spominja nate,

na pok biča na mojem hrbtu,

na sadistično prasico,

ki mi zarije nohte v gležnje,

me sleče

in poniža,

kar tam,pred polno dvorano

cerkvenih miši.

Ugaja mi, ko mi pesek

pronica v usta

in mi zalepi jezik,

tako kot ti,

ki mi trgaš

zadnje drobtine od ust.

Tako sem se navadil nate,

na pesek,

na lakoto,

na nož,

ki reže zadnje

kose upanja,

da sem vzljubil

tvoj poceni vonj

in dneve prisilnega posta.

Vedno me podreš

z vso silo,

a ne bom te pogrešal,

ko te revolucija

spravi na kolena in izžene

 iz naših domov.

majamiloševič