Okrogla je, in modrobela - gladka,
vodeno in kamnito jo obseva z mesečino
od daleč sestra starka,
dolgočasna in neživa.
Poraščena z drevesi, ki stoletja sejejo potomce
brezbrižna in zasičena z gluhoto, zastrupljena z odsotnostjo duha,
opomniki nesmisla, mrtve priče ne-biti svoje ne-duše.
Kdor zakriči od groze v mrzlo črnino, še sam ne sliši svojega glasu.
Je vredno kričati v to nemarno črnino,
spregati glagole mrtvih jezikov,
da te premaga širna gluha samota,
da te nasilno utiša neživa in nemrtva sestra,
tako boš zvezdni utrinek, ki ga nihče ne vidi,
blisk si brez groma in ne boš več?
Za zdaj je tvoj poklic biti učenec modre obline,
soprog oble modrine,
zet sestre starke,
sam svoja druga polovica.

Bog ti je osolil oceane ravno prav, da niso pitni,

in te zapustil vase zavitega kot pronomen reflexivum.
Atome je izvotlil in olupil in dušo popopral.
Razklal ti je telo v dve lažni polovici,
v dve nogi, dve nosnici,
dve ušesi, dve ledvici
in te pustil prežaganega z enim srcem.
Navzdol si že prežagan,
a napočez te bo presekal čas,
Hitler kakor blisk
in Krieg kakor Blitz.

Največji boj je dobojeval, kdor je dočakal z veselim obrazom,

toliko moči in volje bi si pač vsak zaslužil,
da ne spači obraza od bolečine.
Zdržati blisk med dvema tišinama v samoti,
ki smo z njo posiljeno poročeni, v družbi mrke tašče.
Nič niso zalegle solze.
Otrdele so, presahnile, pustile pesek v očeh,
zamenjale so jih kletve in grožnje,
lasje smo si ruvali, od groze onemeli,
od joka zmatrani pospali
in se z jokom utrujeni zbudili.

Gregor Markič Factotum