Ljubi,

še vedno stojiš kot pribit ob njenem vznožju,

od nebeške vode ves polit,

od rastlinskih sokov ves opit,

da grmenje njene mrzle ostrine te potiska k tlom

ko tvoj proseči pogled

ne odgrne njenih temnih zaves...

Ti je bolečina ljuba

ko trpiš...

ko trpim...?

Pohiti, stopi k meni,

da te pogrejem,

te v vonju sivke popeljem v višave,

zvrtinčim in izpijem

ko bom z mečem sekala nevidne okove,

ki te priklenjajo v pogubo,

kot rešujem drevo z uničevanjem plevela

ki ga ovija v želji, da ga pomori.

Skoraj nezaveden boš,

ko bo izbruhnil vulkan

in pod stropom zasijal nasmeh,

iz višav se bova potešena spustila

objeta v miren spanec.

Neni