
v hrup bo spet vstopil mir
vsa okna se bodo odprla
dvignil se boš do duše visoko
in poljubljal vzvišene sanje
z namenom ostati
med brajdami in toplimi zidovi
na katerih so vpraskana srca
prebodena in združena
kljub dežju ki jih je leta spiral
vidna v svojih potezah
lahko boš spet potoval
skozi veter
ki bo božal po licih
in naju odeval v nove snubitve
spreminjal se boš v sonce
posvetil v prave kotičke
med ustnicami
se bodo okušale utehe
noge nosile varen korak
s teboj
skozi koprene pojočih večerov
ne, ne bi moglo biti, ker je že, vse drugače, tudi, in vse, ... tiste sanje, ki sem jih bral tam nekje pod belimi klobuki, ki se pod mizo valjajo z lastnimi hvalami ...
NE BI MOGLO BITI DRUGAČE.
ja govorim o deboraH
Hvala, Jure, za tvoj komentar.
Drugače pa: pišem vedno iz sebe in svoje domišljije, na katero pa vplivajo tudi vsi mogoči zunanji vplivi. Če bi bila vsa leta v črni votlini, brez komunikacij s svetom, ne bi mogla napisati verjetno ničesar.
LP, mcv
Tvoja pesem je zelo dobra. Imam pa en pomislek. Bolj ko jo berem, bolj se mi zdi, da v drugi kitici pri peti vrstici tisti nenadni sedanjik zaštrli ven in jaz kot bralec se zbegam in se moram potruditi, da nadaljno vsebino pripojim prvi kitici. Kaj praviš?
Lp A
Ja, Andrejka, prav imaš. Bom popravila.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
![]()
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!