v hrup bo spet vstopil mir
vsa okna se bodo odprla
dvignil se boš do duše visoko
in poljubljal vzvišene sanje
z namenom ostati
med brajdami in toplimi zidovi
na katerih so vpraskana srca
prebodena in združena
kljub dežju ki jih je leta spiral
vidna v svojih potezah
lahko boš spet potoval
skozi veter
ki bo božal po licih
in naju odeval v nove snubitve
spreminjal se boš v sonce
posvetil v prave kotičke
med ustnicami
se bodo okušale utehe
noge nosile varen korak
s teboj
skozi koprene pojočih večerov
Poslano:
11. 02. 2014 ob 15:40
Spremenjeno:
11. 02. 2014 ob 19:59
ne, ne bi moglo biti, ker je že, vse drugače, tudi, in vse, ... tiste sanje, ki sem jih bral tam nekje pod belimi klobuki, ki se pod mizo valjajo z lastnimi hvalami ...
NE BI MOGLO BITI DRUGAČE.
ja govorim o deboraH
Hvala, Jure, za tvoj komentar.
Drugače pa: pišem vedno iz sebe in svoje domišljije, na katero pa vplivajo tudi vsi mogoči zunanji vplivi. Če bi bila vsa leta v črni votlini, brez komunikacij s svetom, ne bi mogla napisati verjetno ničesar.
LP, mcv
Tvoja pesem je zelo dobra. Imam pa en pomislek. Bolj ko jo berem, bolj se mi zdi, da v drugi kitici pri peti vrstici tisti nenadni sedanjik zaštrli ven in jaz kot bralec se zbegam in se moram potruditi, da nadaljno vsebino pripojim prvi kitici. Kaj praviš?
Lp A
Ja, Andrejka, prav imaš. Bom popravila.
LP, mcv
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: modricvet
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!