Brodim po močvirju čustev,

strah brbota,

mehurčki pokajo v otožnih zvokih,

kapljajo v globine,

kjer sive ribe utopljenih želja,

zmuzljive in spolzke,

hlastajo po svetlobi.

Trsje uničevanja zakriva pogled,

pustila sem mu rasti, mlademu,

temačnost se razmazuje preko misli

in grizem jo kot edino jed,

lačna žarka po katerem zlezem

proti zvezdam, ki jih ugaša grobost,

od nekje predirljivo zavpije ponirek,

zvok strga težak plašč svojine,

prepojen s kriki se razpolovi,

dva prazna rokava me objameta,

da tonem pod liste nenapisane zgodbe,

s katerih se stegujejo roke,

katerih pisave še ne poznam.

Povlečeš me kvišku

in za mojimi prepustnimi vekami

vzbrstijo prve pege svitanja,

svetloba tvojega pogleda jih rodi,

spara moje davno stkane slike

odvržene tapiserije.

pi - irena p.