Za nekoga čas?

Naj dovolim tvojim vejam, cveteti
v svetu kjer ljudje ljubijo drevesa,
v svetu, kjer ljudje uporabljajo žafran
in, da lisičke, v loncu le niso same,
da voda za tvoje korenine ni edina

pred vsakim, drevo, ki ga sadi, vanj
steka. Z isto željo vsa, grmovja, zeli
...
kamin vzame,, me, v
dlani svoji želi
pogreti?

Zmrznjene sanje v prozornost topijo
se. Moje veje roke so, skozi katere -

veter, ne žvižga.

- pardon mcv, AMPAK !!!

iz štora ne zraste, če sam kal ven ne požene, gor posuvat encime in rasne hormona, na štor, ne verjamem, da bo kaj pognalo, predlaga, ti da stopiš dol, ali pa začneš sejati v stran, ne na štor. Upam, da razumeš, da vidim iz kod tudi pišeš in kako pišeš in kako je to fino, če se portalu zdi umetnost. Naj ti povem da ni, in pisati iz sebe = je pesem, ne sebe, le iz, skozi ... Ne pa na, podlage variacije delat, ker če ne znamo držati čarobne lučke nismo jakec in svetloba je res prerana in goljufivo komentiraš, ker pesmi izrabljaš za to, da ostajaš ista, mna štoru, in eno sanjo z njim. Vtikaš se vame, in karavano viješ, povohaj, jaz nisem tako strahopeten, kot tukaj besedičenje, in kao pesemiziranje, potuhe imaš po moje že lastne dovolj, kako da ti ni se zazdelo, da nisi sama kriva, da ne dihaš po željah, ki jih ne tipaš, ker portal je strog, strog, stroj, ki vedno pove kaj je pesem. no madona, nehaj že biti taka do mene, in ne vleči rožičkov v hišico, kar drži veke pokonci!

začni pisati ne pa prerisovati, pa bo tudi tebi pesem zapela, pa je. dost, mam. takih anomalij. Vem kaj govorim, in nerazumevanja so vsa tista  ... v hiškah oči. res dost sprenevedanj, ker besede ne lažejo, če škilimo ali ne.

šilce
(Grapa)

Metla pometa
Tla, pota ...
do praga, svojega,
kjer se obriše
in stopi naprej,
k sosedu na čaj ali
kavo.

-

Tega nisem slišal,
ščetine so tiho odšle
z jezika, sem
komaj uslišati
pesem; znal, to
sem še; ko sem bil mlad
in brez kril, stopil na
zemljo. in videl ...

(naju - čisto - skupaj)

zate

(tukaj nisi mišljena ti, - kot ponavadi so moje pesmi za razliko od tvojih bolj proste, skoraj svobodne, le malo več, tako da tvoje so svobodno ..., moje pa ne. Ok.

Dobronamernost sonca verjetno razumeš edino s faktorji. A men
se pa zdi, da si nisi kriva le sama, da imaš kar nekaj korakov v tem breznu (portal mislim, in d) za sabo, neprepoznanih, necenjenih, zasek.anih. njej se opraviči, pesmi, ne meni.

Hvala in resničen pozdrav, človeka.

Jure od srca.

Oprosti, pesem, ker te ne poznam dovolj, da bi te zapisala.

Še dobro, da ni nič dokončnega in da je na svetu nekdo, ki te bere kot žuborečo vodo, da pozna tvoj tok od izvira pa do izliva v usmrajeni delti. Oziroma sedeča na štoru, ki noče več pognati sveže vejice.

Seveda, tako bo:

v hrup bo vstopil spet mir

vsa okna se bodo odprla

dvignil se boš do duše visoko

in poljubljal vzvišene sanje

z namenom ostati

med brajdami in toplimi zidovi

na katerih so vpraskana srca

prebodena in združena

kljub dežju ki jih je leta spiral

vidna v svojih potezah

 

lahko boš spet potoval

skozi veter

ki bo božal po licih

in naju odeval v nove snubitve

spreminjaš se v sonce

vedno posvetiš v prave kotičke

med ustnicami

zazvenijo utehe

noge nosi varen korak

s teboj

skozi koprene pojočih večerov

 

Sem pogača mnogih kuharjev, vsak je dodal svojo zel, svojo rozino, na sol pa so pozabili ...

mcv

rokavice imam na tleh in od blata so zelene :)

:)

Zelena napoveduje pomlad!