Rime nimajo več moči,

mi je nekoč rekel nekdo, ki ga nisem razumela.

Ob stopljenem vosku sveč

in medli, medli svetlobi

sem v najhujši zimi, ki jih je kadarkoli doživelo

naše domovanje

brala pesmi velikih mojstrov.

Ob tisti medli, medli svetlobi

sem v vseh organih občutila vzvišenost.

Celo večjo vzvišenost kot sem bila vzvišena sama.

Ob nogah so mi klecali sužnji in mi poljubljali

čista stopala,

dotikali so se jih s svojimi smrdljivi dlanmi in usti.

Takrat sem si mislila,

da stopal vzvišenosti ne bi smeli zapečatiti z umazanimi poljubi,

ampak to so bile le misli.

Rime nimajo več moči,

mi je nekoč rekel nekdo, ki ga nisem razumela.

Ampak bile so tako vzvišene,

da sem dovolila ujetnikom,

da mi nosijo rože.

Slavili so me, čeprav tudi sami niso vedeli čemu.

Vzvišenost prinese prednosti.

Pa sem si mislila, kakšne prednosti so to,

če imaš stopala poslinjena z blatom.

Če si v celoti čist, zapolnjen z

najvišjimi verzi, ki so bili v vseh

svetih deželah kadarkoli zapisani.

Zapolnjen si z vzvišenostjo, ki je celo

bolj vzvišena od tebe same in tvojega rodu.

Rime nimajo več moči,

mi je nekoč rekel nekdo, ki ga nisem razumela.

Ko je blato postalo bolj vzvišeno od poezije,

sem razumela,

da je suženj pomembnejši od visokosti.

Anja G.