Pozdrav iz Venezuele. Neobičajen in vsakodnevni

glas trobente in bariton in tiho mrmranje , kot stara molitev.

In misli in sledi že obrablenjega čopiča. Utrujenost,

dolge noči in nemirno spanje, beli stropovi s hrapavo površino.

Otopelost.

Iščem sledove.

Iščem sledove besed. Nekdo je pred menoj

puščal odprte in razmetane stare omare, poslikane z bogatimi ornametni.

Na zidovih visijo slike orumenelih star in starcev, škrbasti in suhi

nasmehi, veliko osmink črnega vina,slina okrog ust.

Pokošeno polje, senožeti in jase, duh vlažne zemlje, krompir v oblicah,

kokoši in trop ovac. Skozi vse to se pomikajo

tiste bele kočije in blatni kolovozi in sledovi bosih nog golih deklet,

vonj jabolk in pesem. Se dotaknem hladnega 

čela, pijem vodo in kruh v peči porumeneva.

Skorja se dela. Kot v suhih rečnih koritih.

Pozabljeni smo in nikoli dovolj dobro skriti. Poznavalci dobrega.

Pijemo vino, opremljeno z etiketami, popisanimi z letnicami

iz prejšnjega stoletja in se nasmihamo, kadar se vračamo

ponovno iskati pozabljena gnezda ptic. Med zidovi

otroških slik in knjigami Karla Maya. Ljubimo. Vse,

kar se je zgodilo, je želja.

Ujeta v drobnih pticah,

v ponavljajočih se valovih vseh rek.

pirantri