Giselle XCV (Ne čutiš, ko tiho grem)

reci hrošč, Sofija

hrošč

kako si

dobro sem se prilagodila, zakaj zamegljeno vprašanje ob enih ponoči, ko igrava šah

Sofija, v redu je, pridi

pusti črno kraljico, pridi, bova skupaj zgradili grad iz lego kock

in si postavljali uganke ter si gledali v oči

ali gledaš ljudi v oči, ko z njimi govoriš

ali ti pogled onemi na vratu in prsih

ker nimaš moči

da bi se iskrenost prelila z barvo besed

Giselle, zopet so tvoji dnevi, ko uničuješ spominčice 

pusti kozarec šampanjca, bova raje iz rožnatih skodelic pili čaj

Sofija, joj, le kako veš, ali bereš dihanje mojih ognojenih por

rada imaš čaj, zeleni čaj, s ščepcem cimeta in kocko sladkorja

vse vem, Giselle, ne moreš se skriti

vse zaobjamem, tudi meglene strahove

ko v oblačnih nočeh ne moreš zazibati srca v spanje 

veter poganja hudičeve sanje

in urini kazalci se vrtijo v divjo smer

sedaj vem, Sofija, zakaj sva za konec tedna vedno hodili tja

tam je bila hrana, dovolj hrane, bil je sladkor, olje

kruh, topel in dišeč kruh

mleko, jajca, mehka postelja

Sofija, sedaj vem

sheeba

Komentiranje je zaprto!

sheeba
Napisal/a: sheeba

Pesmi

  • 07. 02. 2014 ob 21:18
  • Prebrano 790 krat

Uredniško pregledano.

Ocenjevanje je zaključeno!

  • Število doseženih točk: 315.3
  • Število ocen: 11

Zastavica