brazgotine neskončnega tkiva
želim si, da se ne bi nikoli končalo -
osamljen pogled, trajajoč 3:37,
v katerem ni metafizike in branj
med vrsticami samo Jaz, ki ne ve,
kje so njegove meje, ker še ni spoznal
nobenega Ti in želim si,
da bi trajalo neskončno v vsaki sekundi,
ko zaprem oči in mi na trepalnice
pade poljub neba in oceana in
vseh nebeških slik v
končnem, zakrnelem
svetu
urednica
Poslano:
07. 02. 2014 ob 18:41
Spremenjeno:
08. 02. 2014 ob 14:57
Me je pritegnila, sprašujem pa se, če sploh potrebuje drugo kratko kitico?
Lp, Ana
če je ideja razvidna že iz prve, verjetno res ne ... :P
LP, Shadow
Hočem reči: kaj dobimo s pojasnjevalnim ali povzemalnim koncem? Po eni strani morda res pripomoremo k temu, da bralci na enak način pokimajo na cilju, po drugi pa jih oropamo različnih koncev, ki bi izzveneli v njih. Taki konci velikokrat zaprejo pesem.
Lp, Ana
Hmm...mogoče pa res... pogosto imam namreč problem, kako bralcu pojasniti svojo idejo, ne da bi mu bila preveč "pripravljena na pladnju"
Bom upoštevala nasvet, hvala :)
LP, Shadow
urednica
Poslano:
10. 02. 2014 ob 17:28
Spremenjeno:
10. 02. 2014 ob 20:44
Zdaj mi pesem veliko bolj sede pod kožo (na trepalnice, te ožemalke solz ;) - ta tavajoči Jaz, ki se zaradi vse večje želje že boji srečati Ti. Zelo lepo povedano se mi zdi to nasprotje med vedenjem o svetu in njegovim izgledom:
.. mi na trepalnice
pade poljub neba in oceana in
vseh nebeških slik v
končnem, zakrnelem
svetu ...
Čestitke, Ana
Hvala :D
LP, Shadow
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Helena Zemljič (MalaSenca) (urednica)
- 07. 02. 2014 ob 18:36
- Prebrano 854 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 541.55
- Število ocen: 17