Luč umira, tema pada
pod to krhko steno,
ki varuje plast spominov
pred pozabe mreno.

Zmeraj bolj medli brlivka
včerajšnjega žara.
Dež jeklen gasi drobovje.
Temna strast se stara.

Ogenjček počasi ugaša,
toplost v skorjo hira.
Želja je postala luska.
Z vek se v prah izpira.

Te zavest resnici skriva,
več boji se vzeti.
Kar je v noči izgubila,
z dnem ne zna sprejeti.

Naj ostane noč predolga,
v sanjah hodiš mimo,
dan pa krajši, lažje bom
sprejela tujo rimo.

Lidija Brezavšček - kočijaž