Rože na oknu se kopajo v soju

    večernega sonca v senci borovca,

    v ivju iglic in snopu svetlobe,

    zahaja podoba telesna počivat.

    Kot feniks, kot Atlantida se skrije,

    v globeli, v temi ljubezni pojoče,

    in skliče vse spomine telesne

    in iskre kresne v globočinah oči.

    S pogledom omamnim od žeje,

    z dotikom nežnim in točnim,

    v ljubezni prikliče vse zase,

    kar na lepih strunah trepeče:

    v dehteče žarenje noči.

domisljavec