Prepih,
zaprto okno in veter
odnesli so nekaj vstran.
Za vedno.
Želim nazaj vsaj košček,
a….
Zdaj tava in plapola
kot prestrašen ptič,
s krilom poškodovanim
In drugim odtrganim
od boja za oblast za veje najvišje.
A nekaj še imam,
ki ne bo vzel mi veter ne cigan,
spomini v srcu,
ko možgani ne bodo več prepoznali
vseh pomembnih trenutkov s teboj.
A srce ve.
preprosto ve.
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Barby
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!