Belo brezdno zajema moja krila

in kot strojnica luknja moja pljuča,

ki držijo nedolžni zrak v okovih,

da ne morem zapustiti brezmejni

most norosti, ki odrešuje.

Bližina tveganja mi dviguje kocine

in s kladivom tolče ob titan sten

jutrišnjega dneva, ki z ostrino

in mogočnostjo režejo moja čustva,

da postajajo prazna in bleda.

Metamorfoza bakroreza v hiši

Gospodovi povzroča nemo

zabijanje žebljev v oči in

posledično slepoto misli, ki

vsako jutro klesajo vzorce

pomladnih rož v trugo onstran

mosta in razbijajo še nerazbite

črepinje pozlačenih in trohlih

križev preteklih jeseni, ko

dihanje še ni tako bolelo.

"Le dobrota in milina me bosta spremljali vse dni mojega življenja, prebivala bom v hiši Gospodovi vse dni življenja." (Ps. 23, Sveto pismo)

Anthos