Besede so izgubljene,

korak se opoteka

ko se pogled izgublja v temi,

kjer išče košček vseh,

ki ga bo nocoj izrabil zase

da se zapre

da se zrkla skrijejo pred mrazom.

Uvenele misli polni mehko seno,

ki se toplo dopolnjuje

z domačim vonjem

ko tresoče roke,

razpokane in komaj žive

silijo pod trdi plašč k telesu,

vrtajo,

kot bi ga hotele razparati

in ukrasti malo toplpte.

Karton vržen čez otopeli hrbet

bo moral zadostovati.

In vsak počasen izdih zadrhti

v ledeni meglici,

ko veter ječi,

in zlepljene ustnice skrivajo jezik,

na katerem še vedno tli

okus zadnje popite kaplje,

še drevo poka v svarilo.

Ostane le stara klop,

ki nemo vabi v objem.

Neni