Še kot otrok imel sem strašno željo
in hrepenel, da bi postal neviden,
obljubljal, da bom celo leto priden,
da sobo čedil vsako bom nedeljo.
Pa leta so letela in ta misel,
počasi šla je mimo in v pozabo,
probleme druge sem imel sam s sabo,
nasmeh moj je postajal rahlo kisel.
A, glej jo, glej, naenkrat pride sama,
nevidnost prava me je doletela,
po štirih desetletjih, počasnela.
Ko grem po cesti, naj me trešči strela,
ne vidi me otrok, ne mož, ne dama,
ne registrira več nihče ... le mama.
Poslano:
03. 02. 2014 ob 19:09
Spremenjeno:
04. 02. 2014 ob 21:55
Res je, mladi stopajo na sceno, mi stari kot sence odhajamo ...
Poznam občutek, ko te okolica ne registrira.
Poslano:
04. 02. 2014 ob 16:24
Spremenjeno:
04. 02. 2014 ob 21:55
Savršeno!
lp
Jagoda
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: ficra_zom
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!