Nekega jasnega dne,

ko vrvohodec obstane,

v jadrih več vetra ne bo,

ko zasmrče velikani.

Takrat bo pod svodom neba,

nekdo preštel sončne zahode,

zvezde in lunine mrke,

parade in mimohode.

Zastave nasmehov vseh barv,

bodo iz src privihrale,

odstrti pogledi skopneli,

brezsrčnost ljudi pomendrale.

Predrznim vsem dih bo zastal,

pravičnik bo sodil na tronu,

odbil bo dvanajstič nesreči,

arhaični kembelj v zvonu.

Oprtal si bo siromak,

veselje v malho spomina,

brezdelen bo drzen junak,

nalil nam bo čistega vina.

Perc