oj, ti lenoba, ki počivaš in počivaš
ne misliš na jutri,
ne misliš na včeraj,
se znajdeš v danes,
in ko spoznaš,
da vse, kar si storil, je zaman,
se zemlji premehki vdaš,
med blazine zakoplješ tvoj obraz.
edino žena frigidna te še osvaja,
misel na boljše čase skoznjo prihaja
medtem, ko jesen na zimo prehaja.
drevesa so utrujena od vetra,
opustošena sadežev in listja.
temno rjava barva na plan udarja,
svetle pege so znamenje poraza,
narava ne pokaže svojega obraza.
v vrsti ne ljubi se tebi stati,
zato se odločiš preskočiti
in kar v nebesa stopiti.

črni_tulipan