Moj je otac
U bjelinu legao,
I snom bez kraja,
Ponekad
Samo za mene
Probudi visibabe u snijegu.
Neću da ih berem,
Ocu bi bilo
Hladno
Bez pokrivača.
Poslano:
01. 02. 2014 ob 19:15
Spremenjeno:
02. 02. 2014 ob 12:20
Fantastična pesma, Sandra. Koliko je nežnosti i lepote u tek nekoliko stihova! Toliko, da ću se uvek kad budem sagnuta nad visibabama - pesme setiti. I neću nijedan cvet ubrati, u spomen na sve očeve. Za njihov miran san...
Čestitam na lepoti, na čistoti izraza i dubokog poštovanja koje si pesmom ukazala svom i svim našim očevima.
Pozdrav,
Jagoda
Poslano:
02. 02. 2014 ob 08:57
Spremenjeno:
02. 02. 2014 ob 12:20
Već sam je pročitala i naravno ponovo uživala...bravo :)
Branka Kamenšek
urednica
Poslano:
02. 02. 2014 ob 09:52
Spremenjeno:
02. 02. 2014 ob 12:23
Pesem, ki z malo besedami pričara vidno in nevidno okolje in odnos, ki traja še po izginotju fizičnega obstoja - kot pravi Jagoda: zdaj se bo za nas, ki smo pesem velikokrat prebrali, na zvončke prilepila nova asociacija ... Čestitke,
Ana
Poslano:
02. 02. 2014 ob 10:26
Spremenjeno:
02. 02. 2014 ob 12:18
Čestitke Sandra!
Čudovita pesem, ocenila in izbrala, sem jo že včeraj.
Lp, Lea
Poslano:
02. 02. 2014 ob 12:19
Spremenjeno:
02. 02. 2014 ob 17:11
Hvala, drage moje pjesnikinje, Jagoda, Branka, Ana i Lea! Drago mi je i sretna sam da vam se pjesma svidjela.
Pozdrav svima,
Sandra
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: Sandra Džananović
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!