FATAMORGANA
Nitko se nije osvrtao
Za njihovim koracima
Ni žedne ruke ljeta
Ni jecaj podnevne pripekē
Tek u oku i uhu prolaznika
Dohvaćali su svemir
Ritmom užarena asfalta
Dogođen
Žarili su javom tek njihovi
Traženi ciljevi, nevidne
Kretnje snova i srca
Ni jecaj popodnevne pripekē
Za njima, diskontinuitet
Ljetnoga ognja, sagoren pravac
Kojim su otkoračali
Bez zagrljaja,bez sjenki
Šutljivi kao neusklađene duše
Kao blijeda igra sjenki, kao
Sati unutar nestignutog dana
Nitko se nije osvrtao
Privid obstajanja, ki je lahko le puhteča vročina iz asfalta, je lahko tudi metafora za kratko življenjsko pot, na kateri se gibljemo ljudje ali za množične nesmiselne smrti, ki se tudi danes dogajajo. Pesem na mehak, liričen način zariše privide duš, da skozi bralčeve oči vstopijo večpomensko. Čestitke,
Ana
Hvala draga Ana.
Radujem se i ostavljam lijep pozdrav!
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: mirkopopovic
- 31. 01. 2014 ob 23:17
- Prebrano 937 krat
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!
- Število doseženih točk: 308.69