vse več jih srečuješ
brez barve vonja in okusa
s stekleničkami
v torbicah
žepih
nahrbtniku
za pasom
redčijo življenje
ko je toplo sedijo na letnih vrtovih
kavarn ki spominjajo na čase iz starih knjig
iz porcelanastih skodelic
srkajo vročo razredčeno kavo
[obvezno jim postrežejo še kozarec hladne vode]
ko je dež/veter/pozimi
jih najdeš v zatohlih kamricah lokalov v starem mestnem jedru
ob navideznem ognju digitalnega kamina se grejejo
s toplimi napitki ki dišijo po ingverju in cimetu
in neškodljivo zabavljajo čez težko življenje
ko se boš izučila za natakarico
boš ure in ure
stregla tem usahlim zalivančkom
živela boš za dan
katerega seme je že posejano
ko boš
kot te učijo v šoli
pristopila k mizi in prijazno povprašala:
Vam lahko postrežem molotov koktejl?
Heh, tale natakarica bi pa kar molotovko vrgla v nič hudega sluteče zalivančke, no, to je presenečenje ob koncu tako zanimive pesmi, ki vodopivcem iz protesta proti razredčevanju življenja montira takole natakarico k mizi ... Seveda lahko pesem beremo tudi kot alegorijo o sodobni družbi, ki bi jo morda lahko na glavo obrnili samo še tisti, ki služijo drugim, ker drugače ne morejo preživeti ... Čestitke,
Ana
Komentiranje je zaprto!
Napisal/a: brezno
Uredniško pregledano.
Ocenjevanje je zaključeno!