Presadila te bom,

shranila steklen pokrov med staro kramo,

dovolj je tvojih trnjev

zabodenih v telo in čustva,

z laserjem volje te odstranim

iz vsake pore najinih copat,

grenkobo odnesi s seboj,

tesnobo zlijem v odtok,

vdihnem čisto svojo jasnino,

narišem ji nasmeh od stopal do zenita,

in zradiram škatlo

v kateri sem te hranila

kot backa,

da niso videli udava,

ki je dušil,

 v puščavi kakršno je sam nasipal.

Odplazi se,

ne mislim risati še boe,

ki me je pojedla.

Nocoj zloščim svoj pozabljen enosed,

morda pristanem vsaj pod pravo zvezdo.

pi - irena p.