Svoboda.

Strast v neverjetnem dotiku.Drzno.

Dvignjeno krilo, veter v laseh. Šepetanje.

Polne črte in mehka figuralika obraza.

Magičen trenutek vsakdanjosti, ki ga rodi dež

v tisočerih kapljicah med osamelci sredi Krasa.

Tomajska odhajanja in prihajanja v tvojih poteh.

Skrit v nedeljski molčečnosti, med kamni sem hodil jaz tvoj evropejec.

Srečko, tvoja šepetanja poslušam, ujet v temi.

Barve oči ne ločim in nočem biti sam,

tu sredi naročja tvojih črnih borov. tako sami so,

zapuščeni kot žare.

Veš, Srečko, lačen sem. Vedno, kadar vrnem nož v predal,

nekaj zopernega ostane v dlesni.

Preorane njive puščam vetru. Imam kamenje

in vodo in kri in pesmi so in zgodbe in poti in usta v šepetanju.

Kar tu sadim, zemlja vzame tja.

 V semenih veter nosi, nikdar ne zraste, tu ostanem. V besedah

se selim, se vračam kot odmev. Kričim

v otroško čofotanje, v valove  za obrazi skrijem

dlani v prerokovanje.

potujem potepuh, starega konja rezgetanje topota po mojiglavi.

Veš, Srečko, utrujen sem.

Utrujen v rojstvu, v ljubezni, v kričanju in joku.

Krčevito stiskam pesti in veke. Utrujen človek

tvoje Evrope sem. Hodim vate , vase  hodim,

 v zemljo , v ljudi, v besedo, v pesem mrmranja o poslednji uri , v metulje.

Vsak dan hodim in tako hodim v zaltih čeveljcih nepodkovanih

v barve štiri letnih časov objet

 in skrivam testament. Med poročnim slikami

bel pajčolan. Golo dekle prinaša sadje in kruh v naročju.

pirantri