Člani skupnosti golega preživetja bijejo boj

od prvega do zadnjega v mesecu.

Naveličani, razbrazdani obrazi, topega pogleda, drhtečih ust,

kakor na pogrebu, molče sključenih ramen

vstopajo v javno kuhinjo, izstopajo neopazno.

Po enolončnici diši.

Objeti v mrke poglede mimoidočih v bogati soseski.

Že zdavnaj so pristali na čereh oseke.

Plima jih je prekrila z valom revščine.

Usoda jim je dala bogato preteklost,

posuto s pepelom minevanja in razčlovečenosti.

Po enolončnici diši.

JustinaStrasek